Vsake toliko me nekaj pritegne. Moram priznati, da me lahko veselje hitro mine, če vidim, da mi nekaj ne gre. Tokrat sem se odločila za štrikanje. Glede tega je bilo čisto nepričakovano, ko sem po trgovinah iskala določen šal, ki sem si ga zamislila in ga nisem našla. Potem pa mi je ena prodajalka, ko sva se malo zaklepetali rekla, da če si želim točno določen šal, da ga naj dam za štrikat, kakšni gospe.
In ideja je padla, da bi se štrikanja lahko jaz naučila sama. Nisem vedela prav nič, ko pa sem bila majhna, sem edino večkrat opazovala babico, ki nam je redno štrikala volnene nogavice. Prav vesela sem bila, da je prodajalka to rekla. Tako sem se odločila, da grem po točno takšno volno in si kupim še vse ostalo, kar potrebujem. Komaj sem čakala, da začnem. Doma sem odprla knjige in se začela učiti. Kar nekaj dni sem potrebovala, da sem osvojila različne vzorce, sama sem si želela imeti navadni vzorec, tako da tukaj nisem imela težav, razen z zaključevanjem. Tako je začel nastajati moj prvi šal.
Res sem bila vesela, ker sem videla, da bo šal prav lep. Nisem potrebovala dolgega, tako da je bil šal narejen še isti teden, ker sem izkoristila vsako minuto, da sem štrikala. Moj prvi šal je uspel. Tako zelo sem bila vesela, da sem se odločila, da ga grem pokazal prodajalki, ki mi je to svetovala. Tako sem ji povedala, da je to bila njena ideja in da sem jih hvaležna. Ona pa je pohvalila šal in me vprašala, če bi lahko, kdaj kakšne šal za štrikala tudi njej. Tako da sva ostali na vezi.
Vsako znanje pride enkrat prav, jaz sedaj znam štrikati, kako zelo bi bila babica ponosna name.