Ko sem se preselila na Obalo sem se morala veliko stvari naučiti. Seveda prvo kot prvo veliko Primorcev govori italijansko, kar je meni zelo težko. Spoznala pa sem seveda tudi zelo veliko hrane. Enkrat me je fant peljal k svojemu stricu, ki ima svojo restavracijo. Ko sem tam brala meni so mi najprej padli v oko tartufi. Seveda sem prvič slišala za to besedo se mi je zdela fascinantna, zato sem vprašala fanta, kaj naj bi to bilo? Rekel mi je da bi to bilo meni všeč, saj je kot neka goba, ki raste pod zemljo. To mi je bilo zelo zanimivo, zato sem naročila fuže s tartufi.
Ko sem jaz to probala, je bil okus res božanski. Od takrat naprej, če vidim karkoli namenijo in so zraven tartufi, seveda vzamem to jed. S tartufi res ne moremo zgrešiti prav nič, zato jih vedno vzamem.
Začela sem tudi sama kupovati v trgovini tartufe in eksperimentirati doma. Enkrat sem poskusila narediti kruhke, ki sem jih popekla v pečici. Potem sem se lotila namaza, ki pa je vseboval majonezo in tartufe. Kruhke sem najprej malo pomazala za česnom in potem namazala ta namaz. Ta okus je bil res božanski. Bila sem zelo presenečena, da tartufi lahko pridejo v poštev marsikje. Sama sem začela delati tudi testenine doma za tartufi in vedno so mi uspeli zelo dobro.
Vedno, ko pomislim na neko jed, ki bi mi sedaj pasala, se vedno vrnejo v mojo glavo tartufi. In seveda moram narediti nekaj s tartufi. Ali bodo to kruhki ali pa bodo to testenine? To je edino vprašanje, ki si ga postavim, ko si zaželim neko hrano, ki je že nekaj časa nisem jedla, čeprav tartufe jem kar pogosto.
Hvala bogu da mi je fant predstavil tartufe. Sedaj vedno, ko greva v neko restavracijo, je skoraj na vsakem meniju tartuf, ki ga vzamem.